Ni zapisov o izvoru psa Koreja Jindo, vendar pa se mnogi strokovnjaki strinjajo, da je ta pasma obstajala že pred več tisoč leti na  otoku Jindo, ki se nahaja na jugozahodnem koncu korejskega polotoka. O izvoru obstaja več različnih teorij, veljavno sprejeta pa je, da je pes Jindo avtohtona Korejska pasma. Pasma se je na tem otoku dobro ohranila zaradi transportnih težav v prejšnjih časih. V Južni Koreji so Koreja Jindo psa imenovali Jindo-Kae ali Jindo-Kyon. Kae ali Kyon sta korejski besedi za psa...

Ta pasma izvira iz srednje velikih psov, ki so obstajali na Japonskem v antičnih časih. Uveljavil se je kot pasma v okrožju Kai (prefektura Yamanashi), ki je obdana z gorami. Drugo ime za to pasmo je "Kai-ken Tora". Posebnost tega psa je njegova progasta dlaka. Ti psi se v glavnem uporabljajo za lov na divje svinje in jelene. Njihova močna nagnjenost k življenju v krdelu je razlog ki prispeva k ohranjanju čistosti pasme. Pasma je bila imenovana za naravno dediščino leta 1934...

Ta pasma izvira iz srednje velikih psov, ki so obstajali na Japonskem v starih časih. Uveljavil se je kot pasma goratih območjih Kishu (prefektura Wakayama in Mie). Sprva so imeli psi dlako izrazitih barv, kot so rdeča, sezam in pisana. Od leta 1934, pa so bili  za to pasmo sprejete čiste barve. Izrazito obarvana dlaka je izginila leta 1945, in se ni nikoli več pojavila. Trenutno je bela barva dlake najbolj iskana v pasmi...

Ta pasma naj bi izvirala iz srednje velikih japonskih psov, ki so spremljali migrante iz Honšu (glavni otok Japonske) do Hokkaido v obdobju Kamakura (v 1140s), ko so bile v razmahu izmenjave med Hokaido in Tohoku District. Ko je bila pasma leta 1937 označena za naravno dediščino, je prevzela ime po tem območju. Prav tako so postali znani kot "ainujščina-ken", saj so ainujščini, nekdanji prebivalci Hokkaida, vzrejali te pse za lov na medveda in druge živali. Telesna zgradba Hokkaida omogoča, da vzdržijo hud mraz in velike količine snega. Prav tako jih odlikuje natančna presoja in velika vzdržljivost...

Šiba je prastara, po izvoru Japonska pasma.  Že sama beseda SHIBA opisuje nekaj majhnega – majhen pes. Njegovo naravno življenjsko okolje so bile gore poleg japonskega morja, kjer so ga uporabljali pri lovu na ptice in male živali. Po izvoru obstajajo majhne razlike med živalmi te pasme. Med leti 1868 in 1912 so na japonsko uvozili angleške pse (setre in pointre), ljudje, ki so se za zabavo ukvarjali z lovom. Pri tem je pogosto prišlo do križanja med Šibo in omenjenima angleškima pasmama, tako, da je bila čisto pasemska Šiba prava redkost in celo v njenem naravnem okolju  jih je bilo le omejeno število. Po letu 1928 so pričeli lovci in učenjaki skrbeti za to pasmo in leta 1934 so izdali enoten standard. Leta 1937 je bila Šiba proglašena za naravno dediščino, kakršno poznamo še danes, z nekoliko izboljšavami v vzreji...

Ta pasma sodi med srednje velike pse, ki so obstajali na Japonskem v starih časih. Shikoku je bil vzgojen kot lovski pes, predvsem za lov na prašiča v goratih območjih prefekture Kochi. Včasih se je imenoval "Kochi-ken" (ken = pes). Obstajale so tri vrste te pasme - AWA, Hongawa in Hata, ki so poimenovane po območjukjer so jih vzrejali. Med njimi je Hongawa ohranil najvišjo stopnjo čistosti, zaradi teško dostopnega območja na katerem so jh vzrejali...